NAINA ZGODBA 1.del
Želim vam predstaviti, zakaj je moja življenjska pot zavila v svet flaškanja. Zakaj sem se srečala z vsemi informacijami, težavami, preprekami.. Vsega, ne bom mogla strniti v eno objavo, zato z vami delim po delih..
Ko pomislim nazaj, ko se vrnem v čase, ko sva z Naio imeli težave.. Takrat me zmrazi. Še vedno me obdajajo čustva, ko se spomnim na tisti čas.. in prav je tako. Ne želim jih potlačiti, ne želim se jih znebiti. Samo so. So del mene in na(j)ine zgodbe…
Naia se je rodila kot tretji otrok. Seveda je bil prisoten strah. Kako bo? Dvojčka sta bila še majhna in potrebovala sta me. Mene in mojo pozornost. Po drugi strani pa sem čutila ogromno moč in veselje. Če mi je uspelo prvo leto z dvojčki, mi lahko uspe vse! Pomislila sem kako bove skupaj na dolgih sprehodih, katerih nisem doživela z v prvi porodniski. Kako bove lahko šli v trgovino, brez cele organizacije in drame okoli tega.Kako bo izgledala porodniška samo z enim otrokom. Mogoče me marsikdo ne razume, ampak moji občutki so bili takšni.
Res sem si želela naravnega ali vsaj vaginalnega poroda. Dvojčka sta bila namreč rojena z cr. Naia pa si ni želela ven. Sedaj jo razumem. Bala se je sveta in sprejemanja. Kljub preprečevanjem na cr sem želela vsaj poskusiti vaginalno. In Naia se je strinjala. Ja ni bil lahek porod. Med umetnimi popadki ni bilo premora. Vse skupaj je bil en sam popadek, ki se ni končal. Prepustila sem se, in pustila voditi. Govoriti nisem mogla. Naia je sodelovala in hitro prišla na svet. Slišala sem jo. Zajokala je.Naenkrat je bila soba polna ljudi.Zakričala sem, da želim, da mož prereže popkovino. Vsi so obstali, skrili otroka in mu dovolili.Kaj se dogaja?? Pokažite mi mojega otroka? Sploh še nevem spola??Gospa vse bo uredu. Ne ustrašite se, sedaj zdravniki res vse lepo zrihtajo.Kaj?? Kaj je? Kaj ji manjka? Kaj se dogaja? Pokazali so mi jo. Punčka je.Vse kar sem lahko rekla je le: “Joj bogica moja jojjj.”Mož je bil miren. Tudi trznil ni. Samo prišel je k meni: “Vse bo ok, najina je. Naia bo! Naia ji bo ime.”Pustili so nas same. Stegovala se je po trebuhu in iskala dojko. Jedla bi, dojila bi se. Poskušala sem ji pomagati..Gospa vaš otrok se ne bo mogel dojiti. Ma ja..pa kaj še..če sem dojila dvojčka bom pa tudi enega, ane?
Opozorili so me, da bo veliko joka, nemirnosti. Ampak ona ni bila taka. Hitro se je umirila. Bila je povsem mirna. Prvi dan sem gledala, kako cimre vzpostavljajo dojenje. Naia je odpirala usta, se trudila priklopiti. Jaz sem iztiskala kapljice kolostruma v njena razcepljena usta. NIso mi ponudili dodatka, niso mi ponudili črpalke..Brskala sem po internetu in premleval. Kako bove zmogli?? Kako bom nahranila svojega otroka??
Se nadaljuje..