zavračanje, ki to ni
Zavračanje stekleničke, ima lahko veliko vzrokov.
Vsak otrok, je individualno bitje, zato ne moremo posploševati problema, temveč se je potrebno poglobiti v posameznika.
Umikanje glave, potiskanje flaške z rokami stran, potiskanje cuclja iz ust, igranje s cucljem v ustim namesto aktivnega pitja, zvijanje- usločenje nazaj med hranjenjem…to so znaki, ko naš dojenček ne želi več piti.
Ampak popil je le 30ml? Kaj pa sedaj?
Velikokrat pa se zgodi, da dejanskega problema hranjenja s strani dojenčka, le ni. Je umetno ustvarjen, iz strani našega razmišljanja, ob informacijah, ki so nam bile podane. Razne internetne strani, navodila s strani zdravstvenega osebja, babic, prijateljev, raznih fb skupin, navodila na adaptiranem mleku…povsod sama navodila KDAJ in KOLIKO naj dojenček poje..
Vse to nas pelje v nek začaran krog merjenja, tehtanja, preračunavanja mililitrov….v glavi se nam nabira zmeda, strah, želimo le najboljše kar lahko za naše malo bitje, pa vendar on zavrača kar mu nudimo.. iz vsega pritiska, ki vpliva na nas, nas pripelje do izvajanja pritiska nad hranjenjem.
Glavno vodilo pri hranjenju s stekleničko, je zelo podobno kot pri dojenju. Naučimo se poslušati in SLIŠATI njegove želje in potrebe. Vsak je individualno, ekskluzivno bitje. Zato, se ne moremo osredotočiti na količino in čas hranjenja. Predvsem ne, v prvih mesecih.
JA, V REDU je, če pije vsako uro..V REDU JE, tudi če pije manjše količine od predpisanih. In ja povsem V REDU JE, če ne sledi popolni krivulji rasti.
Glavni problem stekleničke je ravno, ta količina, ker dejansko vidimo popito količino. Kaj pa, če ne bi videli koliko popije? Bi se bolj osredotočili na našega dojenčka? Na njegove odzive, počutje?
Mogoče je on, povsem zadovoljen s svojo izbrano količino. Je dobro razpoložen. Pleničke so primerno polulane..ni to v bistvu glavno merilo?
Postavi se v njegovo kožo. So tebe, kot otroka posiljevali s hrano? Nisi smela od mize, dokler nisi pojedela? Kako si se počutila ob tem?
Ja res je dojenček le malo bitje, ki te potrebuje. Ampak verjemi, tudi on ima želje, potrebe in svojo voljo, da jo izraža. Dovolimo mu, da sam ustvari svoj ritem hranjenja. Ne skrbi, ko bo večji, bo tudi on zmogel večje količine in daljši urnik hranjenja. Sedaj mu pa pusti čas in okolje kjer se lahko izraža. Le zaupati mu je treba…