PRIZNANJE

To je ena težjih stopničk pri odpravljanju averzije. Najtežje je priznati napako, priznati zmoto, si dovoliti čutiti nemoč, poraz, žalost, vso zmedo čustev in na koncu oprostiti sami sebi.

Zakaj je naš ego tako močan, da nam ne dovoli čutiti? Ne dovoli pokazati ranljivosti?

Vsaka situacija se nam v življenju zgodi z razlogom in samo od nas je odvisno, kako jo bomo sprejeli.

Za trenutek se usedi, zapri uči, globoko vdihni in ob izdihu se osredotoči na svoje telo. Začuti ga. Dovoli si čutiti. Poskušaj občutiti svoja čustva. Taka kot so. Brez izgovorov v smislu: »Jezna sem zato, ker … Žalostna sem zato, ker…« NE, samo čuti jih. Jezna sem. Žalostna sem. Dovoli, da te občutek preplavi in ga samo čuti. Poskušaj ga sprejeti kot del sebe. Brez očitkov. To je le del tebe in nič ni narobe s tem.

Ja, je težko, in da osvojiš svoja čutenja, je potrebno ogromnooo vaje. Ampak to nas naredi boljše in čuteče, tako se naučimo spopadati s svojimi čustvi v vsaki situaciji. Mogoče bo lažje razumeti z drugega, bolj teoretičnega vidika, zakaj prihaja do pritiskov s hranjenjem.

Nezaupanje v otrokove zmožnosti

Jaz sem mama/oče in vem, kaj je zate dobro. Ti si majhno nebogljeno bitje in še ne veš, kaj potrebuješ.

Ni res. To malo bitje zelo dobro ve, kaj potrebuje, in to tudi pokaže na svoj edinstven način, katerega moramo prepoznati. Zapomni si, tako kot ti vedno ne razumeš njega, on besedno ne razume tebe. Vse, kar zna, je pokazati s kretnjami in jokom. Poskušaj mu slediti, prepoznati njegov jezik.

Precenjevanje količine popitega mleka

Večkrat sem že govorila o nerealnih pričakovanih količinah popitega mleka, ki jih navaja naša stroka. Vsako bitje je individualno in ne potrebujemo vsi enake količine vnosa kalorij. Nekdo bo pojedel celo pico, drug se bo zadovoljil le s kosom. Tudi različne države po svetu imajo predpisane različne količine popitega mleka. Je vnos hrane odvisen od tega, v kateri državi se rodimo?

Nadrealna pričakovanja o pridobivanju teže

Otroci na srečo niso roboti. Vsak ima svojo krivuljo naraščanja telesne mase. Kdaj hitreje, kdaj počasneje. V prvih treh mesecih naj bi se teža znatno povečala, nato pa se začne bolj počasno pridobivanje teže, prilagojeno potrebam otroka. Če se otrok rodi z višjo težo, še ne pomeni, da bo pridobival po 1 kg na mesec (govorim predvsem v prvem tromesečju), saj ima zalogo, ki se bo v prvih mesecih uravnala na njegovo potrebo.

Predvidevanja ali strah, da otrok ne poje dovolj

Vprašanje zate: ali vsak dan meriš količino vnesenih kalorij? Poješ vsak dan enako količino hrane? Tudi ko te boli trebuh, imaš menstruacijo, si utrujena? Imam občutek, da so priporočila o količini zaužitega mleka še posebej osredotočena na flaškarje, ker je lažje spremljati količino.

Ne smemo se toliko ozirati na količino, ampak na dojenčkovo počutje, polulane plenice, razpoloženje, razvoj.

Zaradi vseh teh razlogov se znajdemo v vrtincu izgubljenosti. Enostavno ne znamo več poslušati sebe in svojega otroka. Izgubimo zaupanje vase in vanj.

Poplava informacij s strani stroke in medijev nas dodatno bremeni. In tako se izgubimo. Želimo si le, da naš otrok pije in se lepo redi. Zato ga poskušamo nahraniti na vse možne načine, da ne dehidrira, ne stagnira s težo, ne bo lačen, da bo ob naslednjem pregledu pohvaljen … Tako starš v navalu vseh okoliščin nevede začne z izvajanjem pritiska med hranjenjem. In ne zavedamo se, da lahko s tem naredimo še večjo škodo, saj mu želimo le dobro.

Se ti zdi vse to logično? Pojdi na vrh objave in si se enkrat preberi del o zavedanju svojih čustev. Poskusi, tudi če ti je to tuje in zoprno. Konec koncev si želiš le najboljše za svojega otroka. Priznanje je težji del, sploh ker temelji na lastnih čustvih, občutenju. Ker tega nismo bili vajeni izražati, dovoliti si čutiti.

Vem, da do situacije v kateri se nahajaš ni prišlo namerno, ampak kot posledica vseh naštetih dejavnikov. Zaradi težave pri priznavanju ne rabimo zavrniti pomoči, saj te tukaj nihče ne obsoja in te še predobro razumemo.