ZAUPANJE

Grajenje zaupanja je temelj vsake družine. Brez zaupanja ne moremo vzpostaviti kvalitetnega odnosa, bodisi s partnerjem ali z našim otrokom, okolico.

Ko naše malo bitje pride na svet, velikokrat ne občutimo tiste filmske ljubezni, ki jo prikazujejo. Ta mora zrasti v nas in našem dojenčku. Hormoni, ki se skupaj z porodom odvijajo v nas, poskrbijo za naše čustvene spremembe. Skupaj ob pravi podpori in materinskem nagonu, ki se prebudi, pa se počasi razvijata ljubezen in zaupanje.

Pa vendar se velikokrat zgodi, da ne gre tako enostavno kot pravi teorija. Mama ostane po cele dneve sama z jokajočim dojenčkom, njeno telo in glava pa se različno odzove. Zraven vseh informacij in “navodil za dojenčka”, se mama enostavno izgubi. Tako raste prepad med njo in dojenčkom, ter posledično partnerjem.

Kako priti nazaj? Kako dobiti vso filmsko situacijo, ki mi jo vsi obljubljajo, ko rodimo?

No, tukaj bi se lahko razpisala ampak, ker se želim osredotočiti na hranjenje, bom bolj kratka.

Ženske smo v osnovi bolj kompleksna, čustvena bitja. Bolj, če si to dovolimo.

Zakaj pa ne bi bilo bolj enostavno?

Ker MORAŠ pomiti posodo, KER MORAŠ skuhati kosilo, ker MORAŠ pospraviti stanovanje…vse to bo počakalo oz. le malo drugače se je potrebno organizirati, pa tudi s časoma boš lahko vse to postorila. Trenutna situacija ne bo trajala večno, verjemi. Zdaj si pomembna samo ti in tvoja družina. Prej, ko to dojameš, lažje je.

Kdaj si nazadnje nekomu pogledala v oči in se samo gledala? S pogovorom ali pa brez. Včasih ne rabimo besed.

Ja večina je generacija, kjer v družinskem odnosu niso bili navajeni izražanja. Zakaj pa ne bi ti to spremenila v svoji družini?

Naj bodo trenutki, ki jih preživljaš s svojim dojenčkom kvalitetni. Ko se previjata, kopata, igrata.. glej ga v oči, vzpostavljaj očesni kontakt. Tvoje misli naj bodo 100% pri njemu. TUKAJ IN ZDAJ, v tem trenutku. Dojenčki obožujejo očesni kontakt in s tem gradijo občutek varnosti, ljubezni, zaupanje.

Primer: Zagotovo je že prišlo do situacije, ko se je tvoj otrok ustrašil, bil nesiguren.. (je padel, se dotaknil česa nepoznanega, se potunkal..) prvo kar naredi je, da poišče tvoj pogled. Če je ta prestrašen, nesiguren, jezen, bo tudi on odreagiral tako- z jokom. Ko pa bo tvoj pogled miren, razumevajoč, nasmejan, takrat bo tudi on miren in nasmejan. Lažje bo razumel, da je taka situacija lahko le del vsakdanjega življenja in ne potrebuje prevelike pozornosti in panike.

S takimi trenutki gradiš ljubezen in posledično zaupanje. Ti trenutki te naučijo ustaviti se, od vse norišnice, da začneš uživati v dani situaciji. Verjemi se prehitro minejo. Če ne verjameš, poglej si kakšno sliko, posnetek, kjer si snemala svojega dojenčka. Se ti porajajo kakšne prijetne misli ob tem, kako je bilo lepo? Naj bo tak vsak dan, vsak trenutek. Ob takih trenutkih, boš tudi lažje spoznavala svojega dojenčka in se naučila njegove komunikacije. Na splošno, našla bosta obojestransko zaupanje. To pa je temelj tudi do uspešnega hranjenja.

Predvsem pri hranjenju je pomemben občutek varnosti in topline. Čeprav smo flaškarji, še ne pomeni, da otroku na vsake tri ure damo flaško, čakamo da sprazni in gremo dalje…..

Kot sem že omenila, ena izmed osnovnih potreb je hrana in ljubezen, ki se pogojujeta. Poskusi se vživeti v to. Poskusi ga med hranjenjem imeti v naročju, ga gledati v oči in mu slediti v njegovem tempu. Z različnim naklonom flaške (ne premikanjem levo-desno), premori za kupčke, različno količino. Naj vodi hranjenje ON. Ti si le podporni faktor.

Pojdi ven iz okvirov robotskega hranjenja in poskusi tudi koža na kožo med hranjenjem.

Če imaš možnost poskusi z hranjenjem v vodi- banji. (Poskrbi za varnost, naj bo nekdo prisoten pri prehodu v in iz banje)

Naredi si gnezdece v dnevni sobi, kjer bosta imela čas zase za hranjenje.

Upoštevaj njegove želje, saj je svojevrstno, unikatno bitje z lastnimi željami in potrebami.